Ne vem kdaj me je nazadnje tako stiskalo v želodcu. Ne vem kdaj sem se nazadnje spraševal, če se sploh zavedam v kaj se spuščam. Ne vem kdaj sem nazadnje enostavno čakal, naj tekma pride čimprej samo da bo vsega konec.
V zadnjem času pred tekmo sem imel toliko težav, da sem se začel spraševati kam vse to vodi. Najprej zastrupitev s hrano v kombinaciji z virusom, ki mi je pobral ogromno moči, potem prometna nesreča, kjer sem nič kriv po nesreči še dve minuti od šoka sedel v avtu in ki je povzročila kar nekaj stresa v mojem telesu, potem vročinski udar, ko nisem mogel preteči niti deset kilometrov, potem plavanje v eni od slovenskih rek, kjer sem moral požreti neko svinjarijo, ko so v vodo spuščali raznorazne odpadke. Že med plavanjem sem nenormalno pljuval vodo in začelo me je dušiti kot bi imel bronhitis tako da sem po pol ure prekinil trening. Na kopnem mi je postalo slabo in začel sem pljuvati rjavo brozgo, kot bi med plavanjem požrl fekalije. Dva dni sem potreboval, da sem prišel k sebi in da so mi pljuča spet začela normalno delati. Počasi sem imel dosti treningov, poletni čas ko je največja vročina mi nikoli ni ležal za tekme, kaj šele za treninge. Pojavljati so se začeli številni strahovi v glavnem povezani z mojo nepripravljenostjo. Ves čas sem se zavedal, da sem premalo treniral saj sem bil skoraj tri mesece v tujini na vodenjih in tam nisem mogel ne plavati ne kolesariti, opravljal sem le tekaške treninge v redkih prostih trenutkih.
Ko sem se pred enim letom odločil, da grem na ironman si nisem znal predstavljati kaj vse bo to potegnilo za seboj. Nikoli nisem bil polovičar in nikoli se še nisem predal. In če sem se za to odločil bom pač to izpeljal. Zaradi netreniranja sem si kmalu izbil iz glave vse možne čase katere bi lahko dosegel, če bi normalno treniral in se prepričal da je glavni cilj priti do cilja in med tekmo čimbolj uživati.

Na dan tekme:
Na drugem triatlonu v življenju (prvi je bil polovični ironman 30. maja letos v St. Poeltnu) sem prvič doživel kaj pomeni, ko se naenkrat v vodo zapodi 2700 plavalcev na 50 metrov širine. Ko so me skoraj potopili, ko mi je pulz narasel na 200 utripov in ko se mislil, da bo vsega konec že po 500 metrov plavanja, še preden se je ironman začel. Od prve boje naprej pa sem se umaknil čisto na stran, plaval svoj tempo, se umiril in tako preplaval 3,8 km razdaljo v 1 uri in 20 minut kar je bilo zame kot slabega plavalca izredno hitro, sledilo je 180 km kolesarjenja – kronometra (kar pomeni da se ne smeš voziti v zavetrju) in kjer sem vozil s sposojenim kronometer kolesom. Proga je bila izredno razgibana in z veliko klanci (celotna višinska razlika na progi je bila kar 1.300 m, za primerjavo vzpon na Vršič ima 800 višinskih metrov). Številni gledalci ob progi, pa čudovit dan za tekmo in dobro počutje so me kar nesli po švicarskih klancih. Na najstrmejšem odseku proge imenovanem Heartbreak hill so gledalci ustvarili vzdušje kot na Tour de Francu in mi dali še dodatna krila. Še nikoli prej nisem prekolesaril več kot 140 km, tukaj pa sem imel na 180 km dolgi progi povrečno hitrost skoraj 34 km/h. Ker pa je triatlon sestavljen iz treh disciplin me je na koncu čakala najtežja, preteči pravi maraton (42,2 km). Tako sem ves čas med plavanjem in kolesarjenjem varčeval z energijo za tekaški del, ki se je odvijal v največji vročini. Prvih 21 km mi je šlo odlično (1:43 na 21 km, tempo pod 5 minut/km), potem pa se je po 25 km začelo trpljenje. Izkušeni triatlonci so mi predhodno razlagali, da se pravi ironman začne na 30 km teka in zdaj sem razumel kaj so hoteli povedati. Strašne bolečine v prsih in na koncu še krči so me prisilili, da sem se zadnjih 10 kilometrov dobesedno vlekel proti cilju. Za zadnjih 6 km sem mislil, da se ne bodo nikoli končali. V teh trenutkih sem mislil le da to, da se ne smem ustaviti. In tudi ko noge niso zmogle več je bila psiha in moja želja priti do cilja močnejša.

In ko sem tekel zadnje 500 m so se mi zarosile oči, nisem morem verjeti, da mi bo uspelo uresničiti sanje. Prihajal sem v cilj. Glava je še enkrat dokazala, da ni nič nemogoče. Poplačano je bilo vse odrekanje, ves trening. V cilju sem bil kar malo izpraznjen in objem Ane mi je povedal največ, najlepše je bilo deliti te občutke.

P.s.1 Statistika: Plavanje 3,6 km: 1 ura 20 minut, kolesarjenje 180 km: 5 ur 20 minut, tek (42,2 km): 3 ure 50 minut, ter še menjave plavanje – kolo in kolo – tek, ko se preoblačiš, skupen čas: 10 ur 36 minut. Skupna uvrstitev v prvo četrtino vseh udeležencev, pa kaj je to sploh važno. Občutek po tekmi: fantastičen. 
 
P.s.2 Ampak posebni zmagovalci so zame tisti, za katere nobeden ne verjame da so sploh sposobni premagati ironman. V vodo so se pognali pet minut za vsemi in vseeno uspeli preplavali 3,8 km v manj kot 2 urah in 20 minutah kot je limit, si vzeli čas na menjavah, uživali, kolesarili v svojem tempu (limit za plavanje in kolo je 10 ur) in potem v manj kot šestih urah premagali maraton. 16 ur imaš časa, da opraviš z ironmanom. Največkrat so deležni še večjih ovacij kot zmagovalci, to so zgodbe ljudi, ki dosegajo nemogoče ...
In na koncu so vsi, ki pridejo v cilj zmagovalci. In ta poseben občutek ostane za vedno. 

P.s.3 Posebna zahvala vsem, ki ste mi pomagali in mi stali ob strani: punca Ana za vso podporo in razumevanje, Peter Sajevec z nešteto nasveti, kolesarski klub Adria Mobil (Dejan), Jože Smole, Primož (kolesarski center Janez Brajkovič), zvesti navijači: starši, Stane in Vasilija ... in vsi ostali ki ste zame držali pesti ...

Jadranje po Kornatih

• Termin: 4. - 7.9.2010 (le dva dni dopusta) 
• Trajanje potovanja: 4 dni (sobota - torek)
• Skupina: min. 7 oseb - maks. 19 oseb (1 - 3 jadrnice)
• Cena: 330 EUR
• Vodja ture: Uroš Ravbar, skiperja Martina in Bosi 
• Gsm: 031-684 651
• E-mail: uros.ravbar@gmail.com
• Web: www.ravbar.org

Okvirni program:

Fotogalerija iz lanskega jadranja (2009):

V kolikor se zanimate za jadranje nam čimprej pošljite mail na uros.ravbar@gmail.com 

Še malo da strnem vtise iz naše ture na svetovno prvenstvo v nogometu v Južni Afriki. Glede na to, da sem v deželi že preživel pet tednov pred petimi leti lahko samo rečem, da me je Južna Afrika neverjetno pozitivno presenetila. Sploh nisem nameraval napisati tega članka ampak ko sem videl, kaj vse so pisali mediji pred in med samim svetovnem prvenstu naj posredujem še moj osebni pogled.

Naša dvotedenska tura je vključevala ogled treh tekem naše reprezentance ter oglede znamenitosti dežele.
Prileteli smo s posebnim čarterskim letom v Johannesburg in šli direkt na prvo tekmo proti Alžiriji. Tisti ki so bili na tekmi so bila priči zgodovinski prvi zmagi slovenske reprezentance na svetovnih prvenstvih in občutki s te tekme bodo ostali za vedno. Zares lepo je bilo biti Slovenec v Južni Afriki saj smo do zadnjega vodili v naši skupini in so številni domačini zavijali za nas.
Sami domačini so se izkazali kot odlični organizatorji, saj je bilo svetovno prvenstvo prvič organizirano v Afriki. Južna Afrika pa je daleč najbolj razvita država na tej celini in bo sedaj kandidirala še za olimpijske igre. Glavno težavo dežele kriminal so omenili na minimum. Tako smo se počutili varne kamorkoli smo prišli, od svojih sopotnikov pa sem poslušal, da tako sproščenih ljudi še niso srečali. In Afričani imajo v sebi neko posebno energijo in se znajo veseliti kjerkoli in kadarkoli. Tudi hrana je bila vsaj zame odlična, še najbolja pa na slovenskem večeru katerega smo imela kar v našem hostlu sredi Johannesburga, kjer smo se zares zbližali.

Na naši turi smo sprobali eno najboljši restavracij v Afriki Carnivore, kjer so nas postregli s 14 vrstami mesa (od antilope, žirafe, krokodila ...), pogledali smo si Johannesburg, muzej apartheida in Soveto (največje črnsko bivališče v državi). Za večino je bila presenečenje razvitost Soveta, kjer ni manjkalo luksuznih vil, na drugi strani pa se še vedno najdejo kolibe kjer živijo v najosnovnejših pogojih brez elektrike in vode. Nasploh pa je dežela izredno razvita z odličnimi cestami in dobro založenimi trgovinami. Naslednji dan smo šli v narodni park Pilensberg, kjer smo opazovali živali v naravnem okolju (zebre, gnuji, sloni, žirafe, nosorog ...) in dan končali z ogledom luksuznega Sun Cityja, kjer je potekal izbor za Miss sveta. Še lepša je bila tura v Lesedi, kjer so nam predstavili kulturo več afriških plemen in kjer smo uživali v ritmih njihovih plesov. Vrhunec pa je bila nogometna tekma z lokalno ekipo (pristen stik z domačini). V bližini leži Pretorija, glavno mesto, kjer smo se prepričali o lepem centru mesta, kjer je večina veleposlaništev. Meni osebno ni bil Johannesburg nič posebnega ampak šest dni smo preživeli v mestu in okolici zaradi takega razporeda tekem slovenske reprezentance. Noči so bile izredno hladne (na višini 1700 m) in izmerjena je bila tudi rekordno nizka temperatura – 3 stopinje Celzija. In to ravno tisti večer ko smo nekateri odšli na ogled tekme Brazilija : Severna Koreja in skoraj zmrzili na prelepem Ellis stadionu. Karte smo uspeli kupiti kar pred stadionom v dvajsetih minutah po istih cenah kot so bile v internetni prodaji.
Južne Afrike pa ne vidiš, če nisi videl najlepšega mesta Capetowna in tako smo z lokalnim prevoznikom odleteli 1400 km proti jugozahodu na morje. Klima je bila bistveno bolj ugodna, vsi pa so bili navdušeni nad urejenostjo mesta. Daleč najlepši pogled pa je iz več kot 1000 metrov visokega hriba, ki leži nad mestom Table mountain, od koder so fenomenalni pogledi, kraj pa ima res posebno energijo. Na naši turi smo se zapeljali vse do Rta dobrega upanja, kjer se stikata Atlantski in Indijski ocean, občudovali akrobacije tjulna v Haut Bayu in pingvine v Simons townu. Seveda ni manjkala degustacija vin v vinorodnem okolišu Stellenbosch, obisk zavetišča slonov, kjer smo jih hranili in jahali, delfini v Widernessu, jahanje nojev in degustacija nojevih zrezkov v Oudtshornu, stik z levi, gepardi, krokodili v Cangu wildlife parku in navijaško vzdušje v našem simpatičnem hotelčku v Plettenbergu. Za konec pa še Port Elizabeth in zadnja tekma z Angleži, kjer smo slovenski navijači zmagali že pred tekmo. Tisoč Slovencev je preglasilo 20.000 Angležev, hkrati pa so večinski prebivalci Port Elizabetha ravno Angleži. Tako da na tekmi skoraj ni bilo Afričanov in so se Angleži počutili kot bi igrali doma. Rezultat poznate, razočarani smo bili le nad razpletom druge tekme ZDA : Alžirija. Pa še to le za kratko, saj svojo veličino pokažeš tudi s tem, kako znaš sprejemati poraze.
 
Bili smo prisotni na največjem svetovnem dogodku, do zadnje minute smo bili v igri za napredovanje, cel svet je končno zvedel, da obstaja neka mala Slovenija, ki je pripravila največje presenečenje kvalifikacij z izločitvijo Rusije, premagala afriškega prvaka Alžirijo, bila vsaj enakovredna velesili ZDA in se borila do zadnjih moči z Anglijo, začetnico nogometa. Za promocijo Slovenije sta bili ti tekmi vredni več kot pa 20 milijonov evrov denarja, ki bi ga dali za oglaševanje.

Za konec pa še nekaj sklepnih misli:
1. Upam, da bom imel čimveč takih sopotnikov na turah, saj je bila v zraku ves čas izredna pozitivna energija.

2. Našim nogometašem iskrene čestitke, da so nam polepšali vsakdan že z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo in s pogumnimi predstavami na prvenstvu.

Po začetnem hostelskem šoku v Johanesburgu, ki pa je našo skupino zbližal in poenotil je bilo do konca potovanja vse organizirano več kot odlično. Če bom še potoval s turistično agencijo bo moj prvi favorit Uroš Ravbar.

Bilo je super. Super družba. Super vodič. Res lepo. Razočaranje je bil hostel ob prihodu, kasneje pa smo se navadili. Dosti si nam pokazal, razen nogometa smo videli še mnogo drugih afriških znamenitosti. Dober si bil in mi ni žal, da sem se odločila zate.

Kritike v bistvu ni. Super. Kritika gre NZS oz. FIFI, da navijače niso dali na skupen sektor.

Gledam slike in ugotavljam, da smo se mel res noro in da smo bili priča res enmu zgodovinskemu dogodku-pravljici. D

Vabimo vas na naslednja potopisna predavanja Uroša Ravbarja:

Pravkar sem se vrnil iz St. Poeltna (pri Dunaju), kjer sem se udeležil svojega prvega triatlona v življenju. Šel sem kar na polovični ironman, kjer je 1,9 km plavanja, 90 km kolesarjenja (kronometer) in 21 km teka. Ko sem gledal ostale tekmovalce in njihova profi kolesa sem se spraševal kaj pravzaprav delam tam. Še nikoli nisem plaval v neopremu v jezeru, tam pa se je drenjalo več kot 2200 udeležencev.

Plavanje je bilo noro hitro, vsaj zame, ki sem prvič premagal tako dolgo razdaljo in prišel iz vode v zadnji tretjini. Ko sem prišel na kolo petnajst minut sploh nisem čutil nog, ko sem jih segrel pa je na kolesu kar letelo. Med drugim smo skoraj 20 km vozili po avtocesti in hitrost je bila preko 40km/h. Ves čas sem prehiteval kolesarje in dobival voljo za naprej. Hkrati sem mislil kako moram šparat energijo za kasnejši tek. Vzdušje ob progi je bilo izjemno sploh na klancih kjer se je zbralo precej navijačev, ki so nam dali dodatno energijo. Tako je dve uri in pol minilo kot bi mignil. Potem pa tek, kjer sem imel prvih šest kilometrov težave z dihanjem potem pa je steklo. Stopnjeval sem hitrost in v cilj pritekel precej spočit. Ponavadi sem vedno pretiraval in so me iz cilja skoraj odnesli, zdaj pa sem res lepo porazdelil energijo.

Vtisi so neverjetni. Čudovita tekma, idealno vreme, krasni gledalci in noro dober rezultat (bil sem okoli 400. mesta med 2200 udeleženci).

1,9 km plavanja - 39 minut

90 km kolesa - 2 uri 29 minut (povprečje 36 km/h)

21 km teka - 1 ura 34 minut

Preostali čas sem porabil na dveh menjavah (plavanje – kolo in kolo – tek)

Polovični ironman je služil kot priprava na moj prvi ironman v življenju, ki bo 25. julija v Zurichu (Švica), kjer je prijavljenih preko 2000 športnikov. Več o ironmanu na http://www.ironman.ch/

Za konec – verjamem da se sliši noro in kaj mi je tega treba ampak ko prideš v cilj dobiš tako noro energijo, da veš da boš zmogel čisto vse kar se boš v življenju lotil.

Vredno je.

Športni pozdrav

Uroš

P.s. Kot pravi Armstrong: Bolečina je trenutna, če odnehaš se tega spominjaš celo življenje.