Tekst nekaj dni pred eno najtežjih vzdržljivostnih tekem na svetu IRONMAN v Zurichu
Piše: Uroš Ravbar

Ne vem kdaj me je nazadnje tako stiskalo v želodcu. Ne vem kdaj sem se nazadnje spraševal, če se sploh zavedam v kaj se spuščam. Ne vem kdaj sem nazadnje enostavno čakal, naj tekma pride čimprej samo da bo vsega konec.
V zadnjem času pred tekmo sem imel toliko težav, da sem se začel spraševati kam vse to vodi. Najprej zastrupitev s hrano v kombinaciji z virusom, ki mi je pobral ogromno moči, potem prometna nesreča, kjer sem nič kriv po nesreči še dve minuti od šoka sedel v avtu in ki je povzročila kar nekaj stresa v mojem telesu, potem vročinski udar, ko nisem mogel preteči niti deset kilometrov, potem plavanje v Krki pri Vavti vasi, kjer sem moral požreti neko svinjarijo, ko so v vodo spuščali raznorazne odpadke. Že med plavanje sem nenormalno pljuval vodo in začelo me je dušiti kot bi imel bronhitis tako da sem po pol ure prekinil trening. Na kopnem mi je postalo slabo in začel sem pljuvati rjavo brozgo, kot bi med plavanjem požrl fekalije. Dva dni sem potreboval da sem prišel k sebi in da so mi pljuča spet začela normalno delati. Počasi sem imel dosti treningov, poletni čas ko je največja vročina mi nikoli ni ležal za tekme, kaj šele za treninge. Pojavljati so se začeli številni strahovi v glavnem povezani z mojo nepripravljenostjo. Ves čas sem se zavedal, da sem premalo treniral saj sem bil skoraj tri mesece v tujini na vodenjih in tam nisem mogel ne plavati ne kolesariti, opravljal sem le tekaške treninge v redkih prostih trenutkih.
Ko sem se pred enim letom odločil da grem na ironman si nisem znal predstavljati kaj vse bo to potegnilo za seboj. Nikoli nisem bil polovičar in nikoli se še nisem predal. In če sem se za to odločil bom pač to izpeljal. Zaradi netreniranja sem si kmalu izbil iz glave vse možne čase katere bi lahko dosegel, če bi normalno treniral in se prepričal da je glavni cilj priti do cilja in med tekmo čimbolj uživati.

Na dan tekme:
Na drugem triatlonu v življenju (prvi je bil polovični ironman 30. maja letos v St. Poeltnu) sem prvič doživel kaj pomeni, ko se naenkrat v vodo zapodi 2700 plavalcev na 50 metrov širine. Ko so me skoraj potopili, ko mi je pulz narasel na 200 utripov in ko se mislil, da bo vsega konec že po 500 metrov plavanja, še preden se je ironman začel. Od prve boje naprej pa sem se umaknil čisto na stran, plaval svoj tempo, se umiril in tako preplaval 3,8 km razdaljo v 1 uri in 20 minut kar je bilo zame kot slabega plavalca izredno hitro, sledilo je 180 km kolesarjenja – kronometra (kar pomeni da se ne smeš voziti v zavetrju) in kjer sem vozil s sposojenim kronometer kolesom. Proga je bila izredno razgibana in z veliko klanci (celotna višinska razlika na progi je bila kar 1.300 m, za primerjavo vzpon na Vršič ima 800 višinskih metrov). Številni gledalci ob progi, pa čudovit dan za tekmo in dobro počutje so me kar nesli po švicarskih klancih. Na najstrmejšem odseku proge imenovanem Heartbreak hill so gledalci ustvarili vzdušje kot na Tour de Francu in mi dali še dodatna krila. Še nikoli prej nisem prekolesaril več kot 140 km, tukaj pa sem imel na 180 km dolgi progi povrečno hitrost kar 34 km/h. Ker pa je triatlon sestavljen iz treh disciplin me je na koncu čakala najtežja, preteči pravi maraton (42,2 km). Tako sem ves čas med plavanjem in kolesarjenjem varčeval z energijo za tekaški del, ki se je odvijal v največji vročini. Prvih 21 km mi je šlo odlično (tempo 5 min/km), potem pa se je po 25 km začelo trpljenje. Izkušeni triatlonci so mi predhodno razlagali, da se pravi ironman začne na 30 km teka in zdaj sem razumel kaj so hoteli povedati. Strašne bolečine v prsih in na koncu še krči so me prisilili, da sem se zadnjih 10 kilometrov dobesedno vlekel proti cilju. Za zadnjih 6 km sem mislim, da se ne bodo nikoli končali. V teh trenutkih sem mislil le da to, da se ne smem ustaviti. In tudi ko noge niso zmogle več je bila psiha močnejša.

In ko sem tekel zadnje 500 m so se mi zarosile oči, nisem morem verjeti, da mi bo uspelo uresničiti sanje. Prihajal sem v cilj. Glava je še enkrat dokazala, da ni nič nemogoče. Poplačano je bilo vse odrekanje, ves trening. V cilju sem bil kar malo izpraznjen in objem Ane mi je povedal največ, najlepše je bilo deliti te občutke.

P.s.1 Statistika: Plavanje 3,6 km: 1 ura 20 minut, kolesarjenje 180 km: 5 ur 20 minut, tek (42,2 km): 3 ure 50 minut, ter še menjave plavanje – kolo in kolo – tek, ko se preoblačiš, skupen čas: 10 ur 36 minut. Skupna uvrstitev v prvo četrtino vseh udeležencev, pa kaj je to sploh važno. Občutek po tekmi: fantastičen. 
 
P.s.2 Ampak posebni zmagovalci so zame tisti, za katere nobeden ne verjame da so sploh sposobni premagati ironman. V vodo so se pognali pet minut za vsemi in vseeno uspeli preplavali 3,8 km v manj kot 2 urah in 20 minutah kot je limit, si vzeli čas na menjavah, uživali, kolesarili v svojem tempu (limit za plavanje in kolo je 10 ur) in potem v manj kot šestih urah premagali maraton. 16 ur imaš časa, da opraviš z ironmanom. Največkrat so deležni še večjih ovacij kot zmagovalci, to so zgodbe ljudi, ki dosegajo nemogoče ...
In na koncu so vsi, ki pridejo v cilj zmagovalci. In ta poseben občutek ostane za vedno. 

P.s.3 Posebna zahvala vsem, ki ste mi pomagali in mi stali ob strani: punca Ana za vso podporo in razumevanje, Peter Sajevec z nešteto nasveti, kolesarski klub Adria Mobil (Dejan), Jože Smole, Primož (kolesarski center Janez Brajkovič), zvesti navijači: starši, Stane in Vasilija ... in vsi ostali ki ste zame držali pesti ...