Uroš Ravbar, Z avtom okoli sveta (11. 3. 2004 – 20. 4. 2006)

• 1 avto
• 52 držav
• 6 kontinentov
• 101.488 km
• 1 totalka
• 1 nesreča pri prečenju reke
• 1x vdrli v avto (ukraden radio)
• 1x zamrznil dizel
• 1x ostala brez goriva
• 3 zamenjani kompleti gum
• približno 12.600 porabljenih litrov dizla
• najnižja točka poti z avtom: 86 metrov pod morsko gladino (Dolina smrti, ZDA)
• najvišja točka poti z avtom: 5.602 metra nadmorske višine (prelaz Kardung, Indija)

Pot z avtom okoli sveta:

• Evropa: Slovenija (11. 3. 2004) – Avstrija – Slovaška – Poljska – Litva – Latvija – Estonija – Finska – Rusija – Turčija – Gruzija – Armenija 
• Azija: Iran – Pakistan – Indija – Nepal – Tibet (Kitajska) – Nepal – Indija – Tajska 
• Avstralija in Oceanija: Avstralija – Nova Zelandija – Francoska Polinezija 
• Severna Amerika: ZDA – Mehika 
• Srednja Amerika: Belize – Gvatemala – El Salvador – Honduras – Nikaragva – Kostarika – Panama 
• Južna Amerika: Ekvador – Peru – Bolivija – Čile – Argentina – Brazilija 
• Afrika: Južnoafriška republika – Svazi – Namibija – Bocvana – Zambija – Malavi – Tanzanija – Kenija – Etiopija – Sudan 
• Bližnji vzhod: Saudova Arabija – Jordanija – Sirija 
• Vrnitev v Evropo: Turčija – Bolgarija – Srbija – Hrvaška – Slovenija (20. 4. 2006)

Uroševi vzponi:

• vzpon in smučanje z Elbrusa (5.632 m) v Rusiji, najvišje evropske gore (april 2004),
• vzpon in smučanje z Mera Peaka (6.470 m) v Nepalu v Himalaji (oktober 2004), 
• vzpon na najvišji aktivni vulkan na svetu Cotopaxi (5.897 m) v Ekvadorju v Andih (september 2005), 
• vzpon in smučanje z gore Vallunaraju (5.686) v Peruju v Andih (september 2005), 
• vzpon na Kilimandžaro (5.895 m) v Tanzaniji, najvišji vrh Afrike (februar 2006).

Toyota 4 Runner, 3.0 turbo dizel:

Poimenovan Franci, 4 cilindri, moč motorja 92 KW, delovna prostornina motorja 3.000 cm3, letnik 1995, do sedaj prevoženih 250.000 km. Vožnja po makadamu, off road cestah, letel po zraku, plaval po vodi, vozil prek ognjenih zubljev, po delujočem vulkanu, po trdi soli, prek puščav (Iran, Avstralija, Čile, Kenija) ...  

Uradna stran projekta Z AVTOM OKOLI SVETA (fotografije in dnevnik s poti, predstavitev projekta ...).

Intervju z Urošem po vrnitvi iz poti okoli sveta

Po dveh letih, 52. državah in 100.000 kilometrih sta se pred meseci srečno vrnila v domovino. Kakšni so bili vajini prvi občutki ob vrnitvi in kako se počutita sedaj, ko so se vtisi iz poti dodobra usedli?

Mogoče bi dodal – kako zdaj živita ali kaj podobnega, ker je tak odgovor...
Vtisi se sploh še niso usedli, saj za to enostavno ni časa. Od kar sva se vrnila nazaj garava po 16 ur na dan. Zadnje pol leta imava nor tempo in sva blizu tega, da se čisto prekuriva. Da smo izdali knjigo Potujmo skupaj okoli sveta v petih mesecih je svojevrsten rekord. Najprej sem moral urediti tekst in ga opremiti s preko 300 fotografijami, ki nadgrajujejo zgodbo. Knjigo smo natisnili na izredno kvaliteten papir in s posebnimi tiskarskimi barvami, ki še bolj poudarijo kvaliteto fotografij. Potem je prišla na vrsto distribucija knjige po celi Sloveniji. Istočasno sva pripravljala še 75 minutni dokumentarni film iz kar 100.000 fotografij in 30 ur video zapisov, za kar sva porabila dodaten mesec dela. Napisati je bil potrebno scenarij, potem to posneti v studiu in na koncu zmontirati (v sodelovanju s podjetjem Vizualis). Prej sem imel številna potopisna predavanja z diapozitivi, ki se ne morejo primerjati po zahtevnosti priprave dokumentarnega filma. Odkar je knjiga izšla pa skoraj ne mine dan, da ne bi imela projekcije filma in knjige po Sloveniji. Sama najemava dostikrat »predrage« dvorane, dostavljava plakate, urejujeva medijske nastope, telefonirava in pošiljava vabila. Ko končava normalen osem urni delavnik do štirih popoldan se za naju v bistvu dan šele začne. Takrat zloživa vse možne aparature (mešalna miza, projektor, dvd predvajalnik, zvočniki, knjige ...) v avto in se odpeljeva proti kraju, kjer imava projekcijo. Vmes se dostikrat ustaviva še na kakšnem radiu, da povabiva ljudi na projekcijo filma. Ko prideva eno uro pred projekcijo v dvorano je potrebno vse pripraviti, projecirati film in na koncu pospraviti. Ker na koncu obiskovalce pogostiva z domačim vinom in sokovi se dostikrat ta druženja zavlečejo pozno v noč. Tako se vračava domov po polnoči, izmučena do konca, iztrošena. In naslednje jutro naprej s polno paro. Če ne bi ljudje s takšnim veseljem sprejemali filma, ne bi nikoli zdržala takega tempa. Upava da si bova za Božič vzela nekaj dni zase, da se malo umiriva in si napolniva baterije.

Novinarja enega izmed nacionalnih dnevnikov si pred tedni zaprosil naj ne zapiše koliko denarja sta s Kristino porabila za vajino pot okoli sveta, da bralci ne bi tega narobe razumeli. Ker je bil znesek kljub temu objavljen, nam lahko mogoče zdaj poveš kaj si s tem mislil oz. zakaj si želel, da ta stroški vajinega projekta ostanejo skrivnost?

Tukaj je šlo za primer, ko novinar objavi le tisti del, ki mu je všeč in namerno zamolči ostalo. Gre za prikrojevanje informacij. Kot prvo sem dejal novinarju, da sploh ne vem, koliko sva dejansko zapravila, saj sva ves čas na poti delala in sproti služila denar (javljanje za televizije, prodaja fotografij, pisanje reportaž, obiranje grozdja ...). Ko sva se vrnila v Slovenijo sva morala dati nek podatek koliko je vse skupaj stalo in sva povedala neko okvirno vsoto denarja. Novinarju pa sem posebej povedal, da ne želim da se znesek objavi, ker bo vsak mislil, da dejansko potrebuješ toliko denarja, da greš na pot okoli sveta. Ko sva začela s projektom sva imela nekje 6000 EUR in hotela sva vsem dokazati, da za pot okoli sveta ni vse v denarju, ampak v volji in energiji. Potovanje preko Azije je tako poceni, da lahko v pol leta zapraviš 2000 EUR z vsemi stroški vred, sploh če spiš kot midva v šotoru na strehi avtomobila in ješ na ulici z ostalimi domačini. Številni popotniki potem odpotujejo v Avstraliji, trdo delajo pol leta in si zaslužijo za nadaljevanje poti. Da živiš svoje sanje je treba trdo garati. Številni pa mislijo, blagor njima poglej koliko imata sponzorjev, saj so jima vse plačali. Verjemite mi, da ti nihče ne bo dal denarja, da boš šel na dopust. Večina si še vedno predstavlja, da je pot okoli sveta en sam dopust. Tisti ki je prebral knjigo Potujmo skupaj okoli sveta, mislim da naju s Kristino gleda s čisto drugimi očmi, ko vidi čez kakšne življenjske prizkušnje sva se morala prebijati. Še enkrat povem – vse je v volji in entuziazmu!

Ena izmed ugotovitev s katero sta se vrnila iz te poti je tudi ta, da je velika večina ljudi na svetu prijazna, dobra in da si ne želijo drugega kot miru in blagostanja. To je tudi mnenje večine drugih svetovnih popotnikov, a vendar se hkrati močno razlikuje od tega kar nam vsakodnevno prikazujejo množični mediji. Kako si to razlagaš?

Za ta pojav sploh ne krivim novinarjev, ki pač morajo opravljati svoje delo. Obvezani so, da pišejo tako da se bo časopis prodajal ali da bo njihova oddaja na televiziji gledana. Na področju medijev je strašen boj za oglaševalce, ki prinašajo denar. Ne gre za to, da mediji pokažejo novice iz celega sveta, ampak le tiste, ki bodo dvignile gledanost. Zato nas posiljujejo z določenimi temami non stop dokler se to dobro prodaja (npr. reševanje Humarja, Križnarja ...). Ampak vedno se prikaže le eno plat zgodbe, to me najbolj moti. Vse je za ceno senzacionalizma. Če bi naju na poti ugrabili, bi iz tega mediji naredili glavno medijsko novico, zdaj ko piševa o dobrih ljudeh, ki živijo po svetu, to za njih sploh ni omembe vredno. In to je eno od mojih poslanstev, da ozaveščam ljudi. Sem samo prinašalec sporočila, ki ga govorijo milijoni ljudi po svetu. Manj glejte televizijo in berite časopise, več časa namenjajte, da se prepričate na svoje oči, kako je svet dejansko lep in ljudje dobri. V knjigi sem zapisal: »Vsak svet doživlja po svoje, zato si ga mora vsak sam odkriti takšnega, kot si ga želi.« Enostavno če verjameš v dobre ljudi, si optimističen in vesel, boš take ljudi tudi srečal.

V skorajda rekordnem času ti je po vrnitvi domov uspelo napisati in objaviti svojo drugo knjigo; Potujmo skupaj okoli sveta. Ali nam lahko poveš kaj več o tem kako si se lotil pisanja knjige, kaj si ob tem doživljal in s kakšnimi težavami si se pri tem srečeval?

Na začetku moram priznati, da se sam sploh nimam za pisatelja. Ampak vse to poskušam nadoknaditi z iskrenostjo in to ljudje začutijo. Ves tekst je bil napisan na sami poti, doma sem moral samo vse to urediti, kar mi je ravno tako vzelo ogromno časa. Na poti sem imel s seboj prenosni računalnik, na katerega sem sproti zapisoval vse najboljše zgodbe, spoznanja in izkušnje, do katerih prideš na taki poti.
Težave so bile v glavnem povezane s finančnim zalogajem, saj je strošek take knjige preko 10 mio SIT. Upam da se bo nekoč le pokrilo vse dolgove, ki so nastali še na poti in se samo povečali s knjigo. Ampak nič ne more odtehtati zadovoljstva, ki ga dobim, ko berem mnenja ljudi, kjer številni pišejo, da je knjiga pot skozi življenje in jim daje navdih za sledenje svoji poti.

Pisci potopisnih del pravijo, da najboljše zgodbe nastanejo takrat, ko gredo stvari narobe. Ko se na poti pojavijo nepričakovane ovire, zastoji in nesreče. O ležernih počitnicah ponavadi ni veliko povedati. Glede na število in obseg ovir, s katerimi sta se srečala, ti materiala za knjigo verjetno ni primanjkovalo?

Prav imaš. Pravi popotniki smo dostikrat mazohisti. Na najhujše zgodbe smo najbolj ponosni. Seveda, ko si sredi akcije in ti voda vdira v avto npr. pri prečenju previsoke reke, ne razmišljaš o knjigi. Takrat razmišljaš samo kako bi se rešil. Ko pa je vse mimo, mi roka sama piše ali pa kot ponorel tipkam po notesniku. Kar težko se dohajam, saj bruha iz mene. Ali pa dostikrat me je med vožnjo nekaj preblisknilo in prosil sem Kristino, da je vse zapisovala. Najboljši deli v knjigi so nastajali, ko sem bil v posebnem efektu, katerega težko razložim. Vse kar je notri pa se je dejansko zgodilo. Osebno mi ogromno pomeni resnica in iskrenost. To pogrešam v vsakdanjem življenju in to je največ kar lahko posredujem naprej. Prikazujem resnični svet in brez kakršnih koli zadržkov.

Zdaj ko je knjiga zunaj, sta s Kristino spet polno zaposlena z organizacijo potopisnih predavanj in fotografskih razstav po vsej Sloveniji. Kakšne so ponavadi reakcije ljudi, ko enkrat slišijo za vajino zgodbo? Kako se počutita vidva, ko na tak način delita svoje izkušnje z drugimi?

V zadnjih dveh, treh letih sem res začutil, da je moje poslanstvo, da razveseljujem ljudi. Da jih navdihujem s pozitivno energijo in verjetjem, da je svet lep in ljudje dobri. Kako manjka v današnjem času pozitivne naravnanosti. Ko govorim ljudem in delim te izkušnje, se razgalim do konca. Vsaka predstavitev je za mene posebna, na vsaki dam vse od sebe. Hočem da vsak začuti, da je vse na tem svetu v energiji. Če oddajamo pozitivno energijo, bo tudi okolica do nas taka. Zanimiv komentar sem slišal zadnjič na projekciji v Novem mestu. Na koncu mi je kolega priznal, kako sem uspel navdušiti ljudi. Potem pa je rekel: »Ampak glej jutri v službah bodo spet zateženi, in tečni do okolice.« Zato je še toliko bolj pomembno, da delamo tisto kar nas veseli, ker bomo delali z veseljem in ne z muko. Ter da gledamo na življenje s svetle strani.

V knjigi si opisal tudi svojo izkušnjo z psihadelično substanco Ayahuasco, ki jo že tisočletja uporabljajo južnoameriški šamani. Tvoja izkušnja je bila sicer vse prej ko prijetna, a vendar vsako leto na tisoče ljudi potuje v pragozdove Ekvadorja in Peruja ravno z namenom, da bi spoznali ta isti ritual, ki naj bi jim pomagal pri ozdravitvi vsakovrstnih težav. Kaj meniš o tem in ali si kdaj pomislil na to zakaj je bila tvoja osebna izkušnja tako neprijetna?

Kot prvo midva sploh nisva vedela v kaj se spuščava, mislila sva da je to neka alkoholna pijača, ki te malo zadane in sva sklenila, da bova to probala. Dejansko to pijačo uporabljajo številni šamani, da se jim prikaže rešitev. Za njih je to poseben obred. Ko sva bivala pri njih so nama omenili, če se jim pridruživa. Izkušnja pa je bila res vse prej kot dobra, saj se tako nemočnega še nisem nikoli počutil. Mislim, da sem takrat prisegel pri sebi, da česa takega ne bom več poskusil. Veliko raje bom še naprej pil kar cviček.

Tvoja biografija se v veliko delih pokriva z znanim slovenskim popotnikom Tomom Križnarjem. Tudi sam se je razočaran nad propadanjem vsega v kar je verjel, pred desetletji odpravil na pot okoli sveta in o tem napisal kar nekaj knjig. Izkušnje, ki jih je doživel so se ga globoko dotaknile in od takrat dalje se ukvarja z zaščito preživelih kultur in drugimi človekoljubnimi projekti. Ali bi lahko rekel, da se je svet in ljudje v njem tudi vaju dotaknil na podoben način in ali razmišljata, da bi del svoje energije v prihodnosti usmerila tudi v to smer? Sam si v knjigi npr. večkrat omenil pomembnost izobraževanja otrok, v revnih državah tretjega sveta in pomembnost osveščanja ljudi o lepotah tega sveta.

Sem zagovornik zaščite okolja, saj si želim da bi tudi naslednje generacije živele v tako lepem svetu, kot je danes. To enostavno mora priti v zavest ljudi, je pa dolgotrajen proces. Ravno tako sva spoznala, da je pomanjkanje izobraževanja v nerazvitem svetu eden od glavnih problemov za manipulacije, zlorabe... Fasciniral naju je slovenski misijonar Miha Drevenšek, ki deluje v Zambiji, s svojim projektom botrstva. In tako sva se tudi midva odločila, da bova plačevala izobraževanje enemu afriškemu otroku (v Zambiji). S prodajno razstavo fotografij Sanjski svet, pa bo tega lahko še več, saj bomo del sredstev namenili za te namene, seveda če bo uspešen odziv. Čeprav sem v Indiji spoznal, da vsega sveta ne morem rešiti, pa lahko vplivam na okolico, lahko gradim okoli sebe. Lahko izobražujem svoje otroke, kaj so glavne vrednote v življenju. Vplivam s svojo pozitivno energijo na ljudi, ki me obdajajo. Verjamem, da si vsi kreiramo svojo pot. Tisti ki v to ne verjamejo, pa bodo vedno našli izgovor. Tudi v naslednjih projektih bom skušal še naprej dokazovati, da je možno narediti vse kar se lotiš, seveda če si postavljaš realne cilje in jih uresničuješ.

Za konec bi povedal še eno misel:

S tega sveta ne bomo odnesli ničesar, ostala pa bodo naša dejanja.
                                                                         Francois La Rochefoucauld

Zato delajmo dobra dela in imejmo se radi!