Bližnje srečanje z medvedom

Kako divja je Aljaska sva izkusila že takoj na začetku potovanja po tej nepredvidljivi deželi.

Nekaj kilometrov iz Anchoraga se nahaja Eagle River Nature Center, kjer se je začela najina dogodivščina.

Lep sončen dan je obetal prijeten odmik iz mesta v divjino. Sama vožnja do Eagle River Nature Center v Chugach State Parku, ki je eden največjih državnih parkov na Aljaski, je potekala počasi, saj so na cesti potekala vzdrževalna dela. Kot zanimivost naj povem, da so pri cestnih zaporah kazni za prekoračitev hitrosti dvakrat višje kot pri navadnih omejitvah hitrosti. Mogoče bi bil to dober predlog tudi za naše razmere.

Prijazen uslužbenec na informacijah nama je predlagal, po kateri poti naj greva, da bova čim več videla in doživela delček narodnega parka. In se odpraviva. Greva po obljudeni poti čez lesene mostičke, ki se dvigajo nad močvirjem. Pot po gozdu je blatna in spolzka, saj je prejšnji dan deževalo. Po poti naletiva na iztrebke, za katere »strokovno« ugotovim, da so verjetno od medveda. Takrat se še ne zavedam, kaj to odkritje pomeni.

»Glej, kje hodiš, saj je precej spolzko«, me opozori Janez. Ves čas se pogovarjava, sva glasna, saj vem, da je to dober način za obrambo pred srečanji z medvedi. Nenadoma zaslišim krik: »Pazi!«. Ja, pa kaj, saj gledam, kje hodim, si mislim. Ozrem se navzgor. O, groza! Kakšnih pet metrov pred mano zagledam črnega medveda, kako stoji na zadnjih tacah. Za trenutek se gledava iz oči v oči, toda takoj odmaknem pogled, saj vem, da ga v oči ne smeš gledati, saj te lahko smatra za tekmeca in postane nevaren. S svetlobno hitrostjo me prešine misel, kako si v trenutku sam in odvisen od samega sebe. Noben mobilni telefon, noben klic na pomoč, nihče ti ne more pomagati. Res je, kar pravijo ljudje, da se ti v takšnih trenutkih pred očmi odvije celo tvoje življenje. Hitro je treba ukrepati in že se slišim, kako preizkušam svoje pevske sposobnosti. Besedilo ni važno, niti se ne spominjam, kaj sem pela, verjetno samo la,la,la….Samo stala sem tam kot vojak in pela in pela. Čas se je ustavil. Medved je negibno stal in me gledal, moje glasilke so že postajale suhe. Prešinilo me je: zdaj ali nikoli je primeren trenutek, da se obrneva in greva nazaj. Spominjam se zadnjih verzov, ki sem jih zapela črnemu medvedu:

Medo, medo,

midva greva zdaj nazaj,

ti pa ostani tam, kjer si zdaj.

In sva šla. Počasi, ne da bi se ozrla nazaj. Je bilo preveč tvegano. Po hrbtu me je oblival pot. Še vedno sem izvajala pevske vaje in kot zajec poslušala, če kaj lomasti za mojim hrbtom. Vroče je bilo, grlo me je peklo, da o frekvenci utripa mojega srca niti ne govorim. Šele čez nekaj časa sem se opogumila in previdno pogledala nazaj. O medvedu ne duha ne sluha. Sedaj sva pospešila korak v upanju, da čim prej prideva v bolj varno okolje.

Seveda  je bilo najino bližnje srečanje z medvedom prava atrakcija. Vsi obiskovalci so želeli vedeti, kje sva ga srečala, res pa je, da je večina njih bila oborožena s pištolami…..

To je pa novica za CNN, je rekla simpatična črnka, ki se je kar zgrozila ob misli, da bi srečala medveda.

Napetost je počasi popuščala, utrip srca se pa kar ni in ni hotel umiriti..

Še dobro, da sva srečala črnega medveda, kajti, če bi srečala grizlija, tega prispevka verjetno ne bi brali …

Barbara Popit

© 2021 Ravbar potovanja | Kazalo strani| Domov

produkcija: T-media