MAROKO - dežela na koncu sveta

Maroko, dežela na koncu sveta

Vse do 15. st. je dežela predstavljala konec takrat znanega sveta. Naprej proti Zahodu je bilo samo še morje, velik ocean in iz dneva v dan se je z njim ljubilo sonce, ki je prinašalo noč in vse nepoznano. Sem, na konec sveta, so pribežali mnogi posamezniki pred viharnimi vojnami na Bližnjem vzhodu. Sem je prebežal ustanovitelj Gibraltara (berberski vojskovodja Tarek), Abd al-Rahman zadnji preživeli Omajad, ki ustanovi kalifat sredi Evrope (Andaluzija) tudi Moulay Idris, začetnik prve maroške dinastije in potomec Mohameda. Sem so se stekali trgovci in tukaj so svoje kolonije postavili atlandižani, na nekdanjem velikem Tirenskem morju/ jezeru, med današnjo Alžirijo in Marokom.

Maroko je danes evropska država v S Afriki, simbolično predstavljen kot drevo, čigar krošnja vdihuje evropski zrak medtem ko korenine rastejo na afriških tleh. Današnji kralj si prizadeva za razvoj svoje kraljevine, za priključitev v EU, odpravo revščine, izboljšanje sodstva, ustanovitev sredozemske unije, za demokracijo in približevanje evropskim standardom in zakonikom. Kljub vsem prizadevanjem je dežela še kako afriška in še kako arabska, a tudi vse bolj moderna. Maroko je mešanica vsega, je kot nekakšna masala – mešanica različnih začimb. Mešajo se tradicija in modernizem, zmernost in ekstremizem, barvitost in monotonost,... takšna je tudi dežela sama. Raznolika, pestra in izrazito fotogenična. Medtem ko je Jug dežele izrazito puščavski, je Sever zaznamovan z mogočnim zelenim Atlasom, mlado nagubanim gorstvom, ki razmejuje toplejše obale mehkega Sredozemlja od hladnejšega in grobega Atlantika. Atlaške vodonosne reke napajajo ravninsko pokrajino - Mezeto, žitnico dežele.

Nazaj v srednji vek

Izmed vseh še tako opevanih kraljevih mest, name ni nobeno naredilo tako močnega vtisa kot prav Fez. Fez s svojo živahno medino v labirintu komaj prehodnih, včasih neprehodnih, uličic, kjer se prebivalci namesto s taksiji še vedno prevažajo z natovorjenimi mulami, kjer so določeni predeli še vedno rezervirani za eno samo obrt, kjer je življenje glasno, barvito in utripajoče, kjer je vsak korak nepredvidljiv in samosvoj. Na enem koncu barvajo tkanine v speljanih kanalih ob glavni reki, na drugem koncu so kožarji, z močnimi vonjavami po amoniaku, na tretjem koncu tesarji, malenkost naprej oblikovalci bakra, zeliščarji, mlekarji, in še naprej ... Vsepovsod okoli so prodajalci svojih obrtniških izdelkov, ki čepijo v senci svojih prodajnih izložb in že od daleč opazujejo potencialne kupce. Njihovo blago je postavljeno na točno določenem mestu, vsak izdelek ima svojo zgodbo in vsi so na dosego prodajalčeve roke. Vsak izdelek ima več različnih cen, za bogate, za redne odjemalce, za turiste in reveže. Za slednje je izdelek vedno najdražji. Vsak plača toliko kolikor meni da je za njega vredno in cilj takega nakupovanja je obojestransko zadovoljstvo. Fiksirane cene v trgovinah so za njih ne poštene, kajti nimajo vsi enakih prejemkov. Labirint stare medine je zemeljskih barv, tako zelo monoton a hkrati tako zelo pester in barvit, uličice in peš prehodi so ozki in senčni, hiške visoke in zatesnjene od zunaj. V notranjosti teh hišk pa pravo bogastvo. Na sredini dvorišča se nahaja velik vrt, običajno s fontano in zelenjem - vzor po andaluzijskih vrtovih, vse okoli vrtov pa velike zračne sobe v dveh nadstropjih z bogato okrašenim pročeljem v tako značilnem mavrskem slogu s štukaturami in keramičnimi mozaiki brez sledi fug ali drugega povezovalnega gradbenega elementa. Zelo preprosto a hkrati tako zelo drugačno in bogato. Tukaj sredi tega labirinta se nahaja več kot 300 mošej in medres, stotine karavanserajev, tisoče delavnic in prodajalnic in niti en turist, ki bi natanko vedel kje točno se nahaja. V labirintu Feza je vsak turist popolnoma izgubljen. Labirint Feza je popoln srednji vek, en sam velik market, s kamnitimi ulicami katerim družbo delajo živalski iztrebki, odpadki vseh vrst, raznorazne vonjave, živ žav trgovcev in obrtnikov, pozivi mujezinov k molitvam, gužve pred mošejami, čajčkarji ki uživajo v senci in se ne dajo motiti medtem ko opravljajo vsakodnevni ritual namakanja poprove mete v prekomerno sladkan zeleni čaj. Oooh ta Fez, še veliko je o njem za povedati.

Arhitekturni presežki

Zagotovo je poznanih vsaj nekaj takih, ki odmevajo daleč po svetu. Najbolj zahodno stoji mošeja Hasana II. v Casablanci, katere najvišji minaret na svetu (210 m) simbolizira sodelovanje in strpnost med Sredozemljem (Evropejci), Afričani in Arabci. V njej je en kup gradbenih presežkov, pod njo je speljana štiripasovnica, pod svoje okrilje sprejme 105.000 vernikov, za samo izgradnjo pa so porabili skoraj 800 milijonov USD iz prostovoljno-obvezujočih prispevkov. Danes je to tretji največji islamski verski objekt takoj za mošejo v Meki in Medini.

Kotubija v Marakešu in Hasanov stolp v Rabatu sta naslednja arhitekturna dragulja. V osnovi sta bila oba minareta, katere je postavil Jakub Al Mansur, Almohadski vladar iz 12. st., znan mavrski graditelj, ki je zgradil še minaret Giralda v Sevilli. Zaradi gorečega verskega prepričanja so v dekoracijo minaretov vlagali minimalna finančna sredstva zato so uporabljali najbolj poceni material kot so keramične ploščice in gips. Kljub cenenosti materiala so s pomočjo izurjenih obrtnikov/ umetnikov uspeli zgraditi dih jemajoče stvaritve. S pomočjo geometrijskih ponavljajočih se vzorcev, kaligrafijo, vaulti in keramiko so razvili novo zvrst gradnje, ki je bila poceni a hkrati navdihujoča za opazovalca. To je bila mavrska arhitektura z dodatki lesa atlantske cedre, ki so jo ponesli čez v Evropo in po kateri so se zgledovali kasneje še mnogi španski kralji in nadaljevali to mavrsko umetnost v Mudejar arhitekturnem slogu. Ta slog so kasneje prvi pomorščaki ponesli še v Novi svet, recimo v Havano (Kuba).

Ob obalah so se razvila strnjena mesteca z belimi fasadami, v Atlasu so berberi razvijali svojo vrsto arhitekture iz blata v notranjosti divjih kanjonov. V puščavi so puščavniki in Tuaregi razvijali spet svojo arhitekturo, bodisi v pečinah ali pa na pesku iz kamelje volne in kože. Vse se razlikujejo, vse so drugačne in vse sovpadajo z okoljem iz katerega so črpali osnovni gradbeni material. To je ta arhitekturna pristnost in drugačnost, ki je pri nas izginila.

Atlas in njegovi prebivalci

Po legendi je nastal kot posledica dvobojevanja med dvema velikanoma, Herkulom in Atlasam, ko se je slednji z nogami upiral v tla, tako da ga Herkul ne bi mogel potisniti vstran od Evrope. Zaradi vse večjega upiranja z nogami v tla, se je začelo gorstvo gubati in naraščati dokler ne nastane velika gorska veriga Atlas. Zaradi civilizacijskega prepiha in nesmiselnih bitk na severu Maroka, so se v to hribovje začeli vse pogosteje naseljevati avtohtoni prebivalci Berberi. Tukaj so našli svoj mir in novo življenjsko okolje. To okolje je bilo običajno surovo, komaj rodovitno, večino časa zasneženo z veliko dežja, močnimi vetrovi in suhimi vročimi poletji. Živinoreja je postala njihov glavni vir preživetja. Bolj kot so se napetosti na Severu dežele umirjale nižje z vrhov so se spuščali Berberi in začeli naseljevati vse širšo območje, bolj rodovitno in primernejše za življenje. Tako se je poleg živinoreje razvilo še poljedelstvo, kar je značilno še danes za raznolike berberske skupnosti. Tukaj so si zgradili kamnite hiše z ravnimi strehami, jih obložali z glino, tako živijo tukaj še danes. Ena lepših dolin je zagotovo dolina M'Goun, kjer dih jemajoče berberske vasi, v isti barvi kot je barva zemlje, ponosno stojijo na strmih bregovih reke v zaledju mandeljnovih dreves in živopisanih vrtnic. Odličen kraj za treking, spoznavanje s tradicionalnimi Berberi in počitek od vrveža kraljevih mest. Preko doline Dades je na drugi strani povezana s slovitom kanjonom Todra, ta pot je prehodna in prevozna edino s terenci, prenočevanje pa je možno pri Berberih doma ali pa v šotorih. Ta košček je kakor raj na zemlji, še posebej spomladi ko so temperature ugodne in ko se narava obleče v pisane barve.

Tukaj se spoznava tradicionalno berbersko okolje kot npr. poroke, ko je ženin oblečen v sultana in nevesta v princeso. To je njen najpomembnejši življenjski dogodek. Poroka traja do teden dni. Preden nevesta dokaže svojo nedolžnost si sezuje čevelj, vstopi v sobo in se skrije za eno stran vrat. Takoj za njo vstopi še ženin, ta mora ugotoviti na katero stran se je nevesta skrila. Če ne ugotovi, ga nevesta s čevljem klofne preko glave in pove da je ona tista, ki bo nosila hlače v družini. Sledi preizkus vzmetnic v jogiju in na koncu večera dokazovanje nedolžnosti – javno izobešene krvave plahte.

Enkrat na leto, vsakič drugje, je čas za poročni sejem, ko se zberejo vsi okoliški berberi. Na tem sejmu lahko dekleta same poiščejo svojega moža ob spremljavi starejše sestre ali dobre prijateljice. Drugače pa je še vedno navada da starši poiščejo svoji hčerki moža. Berberke imajo možnost zavrnitve v kolikor izbranec ni po njihovem godu. Ker je vsaka zavrnitev neposredno izrečena nevljudna to storijo simbolično s sladkanjem čaja. Namreč ko pride fant prvič v družino in če mu pri tem malda dama postreže nesladkan metin čaj je to znak zavrnitve. Za nas so takšne poroke izrazito čudaške, a po drugi strani je že pred poroko vse dogovorjeno kot npr. vloga posameznika v družini, finančna varnost za ženo in dota za njene starše, enakopravnost, moralni aspekt njene družine, ...

Maroška Sahara

Dolgi vroči dnevi, neplodna pokrajina, hitro izparevanje in pogoste dehidracije, bolj črnsko prebivalstvo, dromedarji namesto mul, nekdanje karavanske poti in cvetoče manjše oaze so današnje podobe maroške puščave. Maroška Sahara je v glavnem kamnita in gruščasta, manj peščena – še najbolj na meji z Alžirijo. V tem okolju so ljudje razvili samosvojo arhitekturo in ohlapen in zakrit način oblačenja. Maroška puščava je še najbolj poznana po fosilih in puščavskih rožah, zalogah rudnin in deloma fosfatih. Preko trgovine s sužnji so sem prihajali črnski sužnji, ki so delali predvsem na vodovodnih sistemih v oazah in v fogarah. Malo časa, ki so ga imeli na razpolago, so namenjali medsebojnemu druženju skozi glasbo. Razvili so glasbeno zvrst Gnaua, v Maroku danes zelo razširjena in prepoznavna, drugače pa predhodnica bluza. Glasbeni inštrumenti, ki so jih v osnovi uporabljali (boben, „žličniki“ in brenkalo) so polni simbolike. Tako recimo koža na bobnu simbolizira golo in bičano kožo na hrbtu sužnja, železni „žličniki“ simbolizirajo okove na njihovih udih, oblika brenkala predstavlja ladjo s katerimi so bili pripeljani ali pa odpeljani naprej v Novi svet. Danes svobodno živi v puščavi veliko potomcev afriških sužnjev, ki se v glavnem ukvarjajo še naprej z razvijanjem Gnaui glasbe. Poleg njih živi tukaj še en kup lokalnih plemen, berberov in arabcev, ki se lažno izdajajo za puščavske Tuarege iz turističnih razlogov.

Najlepši del peščene puščave je Erg Cherbi na JV dežele, ki je hkrati najlaže dostopen. Od tod se odpre brezkončen razgled preko peščenih hribčkov in sipin vse tja v notranjost Alžirije. Ob sončnem vzhodu in zahodu pesek zaživi in spreminja svoje barve v stotine barvnih odtenkov rumene, rdeče, rjave in oranžne. Čez noč veter puščavo pomete, tako da je peskovnik spet pripravljen za raznorazne vragolije o katerih hrepeni ljudska domišljija prvič spuščena v to brezčasno in brezkončno peščeno igrišče, kot v uvodu povedano, na Zahodu in Severu omejeno samo z morjem.

Senad Osmanaj

Več o Maroku https://www.ravbar.org/potovanja/afrika/maroko/

© 2021 Ravbar potovanja | Kazalo strani| Domov

produkcija: T-media